Kožni rak in tri najpogostejše vrste

Kožni rak je poimenovanje za več vrst malignih kožnih tumorjev. Lahko rečemo, da gre za eno od najpogostejših obolenj na svetu. Je veliko bolj pogosta oblika raka, kot pa je na primer rak dojke, prostate ali pa rak debelega črevesa. Njegova pogostost iz leta v leto le narašča. Z njim se lahko sreča vsak peti Evropejec in prebivalec Združenih držav Amerike.

Lahko torej rečemo, da je kožni rak vrsta malignega kožnega tumorja. Njegova neugodna lastnost je ta, da ima neomejeno, prav tako tudi nenadzorovano rast. Obenem pa ima še sposobnost zasevanja po krvnih žilah ter mezgovnicah v oddaljene organe.

Tri najpogostejše vrste kožnega raka

Torej se kožni rak lahko pojavi v različnih vrstah. Tri najpogostejše vrste pa so bazalnocelični karcinom, ploščatocelični karcinom ter melanom. Vrste takšnega raka izvirajo iz različnih celic kože, obenem pa se razlikujejo tudi glede na nevarnost ter glede na samo pogostost.

Najpogostejši kožni rak je bazalnocelični karcinom. Njegov delež presega kar 80 odstotkov vseh vrst raka. Dobra novica pa je ta, da izredno redko zaseva, posledično je večinoma ozdravljiv. Najredkejši, a hkrati najnevarnejši kožni rak pa je zagotovo melanom. Ta vrsta kožnega raka ima namreč izjemno veliko sposobnost zasevanja. Posledično povzroči več kot 80 odstotkov smrti, ki so povezane s kožnim rakom.

Bazaliom se najpogosteje pojavi na obrazu

Balzaliom oziroma bazalnocelični karcinom je vrsta kožnega raka, ki se najpogosteje pojavlja na obrazu. Še posebej pogost je na ustnicah, vekah, ob nosu, na ušesih, licih. Takšen kožni rak najpogosteje lahko najdemo pri osebah, ki so starejše od šestdeset let.

Bazaliom je navzven videti kot svetleča bunčica, ki ima vidno razširjene krvne žilice. Je rožnate ali pa biserne barve, lahko je obarvan tudi rjavkasto. Sčasoma se na njem pojavi ranica, ki se le s težavo celi oziroma obnavlja.

Najpogostejši dejavnik okolja, ki je povezan s to obliko kožnega raka, je sonce.

Kemoterapija je pustila hude posledice na mojem psihičnem zdravju

Nisem več mlad. Pri svojih 73 letih sem prestal že veliko in tudi kemoterapija je ena od teh stvari.

Pred pol leta sem začel zelo težko dihati. Ne vedno, ampak tako na trenutke. To je trajalo dober mesec, dokler me hčerka ni prisilila, da sem šel do zdravnika. Naredili so mi vse možne preiskave, hodil sem na različne preglede in kar slutil sem, da bo nekaj hudo narobe. Zdravnik me nato pokliče na pogovor in pove, da imam raka pljuč. Razloži, da je bolezen že tako napredovala, da operacija ni več mogoča, da pa bo kemoterapija mogoče še pomagala. Najprej sem se zelo prestrašil. Ko slišiš nekaj takega, tudi če slutiš, ne moreš biti pripravljen. Sicer nisem več mlad, pa vseeno, bi še živel nekaj let.

Zdravnik mi, da vse potrebne papirje, pove, da so sedaj papirji računalniško vneseni in da ne potrebujem s sabo nobenih posebnih dokumentov, razen zdravstvene izkaznice. Dobil sem datum za onkologijo in povedal mi je nekaj malega, kako kemoterapija izgleda in poteka. Zunaj me je čakala hčerka, ki je bila vidno sesuta, ko sem ji povedal.

Pol leta sem hodil na kemoterapijo. Izpadlo mi je še tisto malo las, kar sem jih imel. Najhuje pa je bilo počutje po končani terapiji. 3 dni po prejemu zdravil sem bil zelo slab. In to vsakih 14 dni. To se je poznalo tudi po koncu prejemanja zdravil na mojem psihičnem zdravju. Zdravnik pravi, da je kemoterapija delovala. Rakave celice so izginile in baje sem ozdravljen.

Vsako leto hodim na kontrolo. Sedaj mineva že četrto leto in zelo sem srečen, da še gledam to čudovito nebo. Vendar me spomin na tistega pol leta in počutje po prejemu zdravil, ne pusti ravnodušnega. Ta kemoterapija ni prav nič prijetna in upam, da se bolezen ne vrne. Ne vem, če bi se po 80 letu še odločil za tako vrsto zdravljenja.…