Minulo nedeljo smo se z razredom in nekaj starši odpravili na lokalno reli tekmovanje, ki je potekalo na bližnjem hribovitem predelu. Cesta je bila ozka, vijugasta, ob straneh pa so se dvigali gozdovi, ki so ustvarjali pravi tunel narave. Zrak je bil poln pričakovanja, saj so se gledalci nestrpno zbirali ob progi, kjer so čakali najhitrejše in najbolj pogumne voznike relija. Med vozili je bil posebne pozornosti deležen svetlo moder Hyundai, ki se je v jutranji svetlobi bleščal kot viteški oklep.

Voznik, ki je sedel za volanom tega Hyundai lepotca, je bil mlad, a že zelo izkušen tekmovalec. Poznali smo ga, ker je odraščal v naši bližini in smo ga kot otroka gledali, kako je s starim kolesom poskušal odpeljati ovinke tako, kot jih danes izpelje s svojim dirkalnim avtom Hyundai. Glede na konkurenco, ki je bila močna in sestavljena iz voznikov z dolgoletnimi izkušnjami, nihče ni pričakoval, da bo prav on v tej dirki pokazal nekaj izjemnega. Ko se je reli dirka pričela, se je izza ovinkov najprej slišal močan zvok motorjev. Eden za drugim, v razmaku nekaj minut, so avtomobili drveli mimo nas, dvigovali prah in za seboj pustili sled navdušenja. A ko je pripeljal Hyundai je bilo nekaj drugače. Njegov avto je bil videti, kot da se cesti ne le prilagaja, ampak da je z njo tudi povezan. Vsak zavoj je vzel izjemno natančno, brez treme in brez napak. Povprečen gledalec bi rekel, da avto skoraj drsi po asfaltu, kot da ga vodi nevidna roka.

V zadnjem ovinku se je odločala usoda tekmovanja. Modri dirkač je imel nekaj sekund prednosti, a v reliju se lahko situacija obrne v trenutku. Proti koncu proge je bil najnevarnejši ovinek, kjer je že več voznikov naredilo napako. Ampak svetlo moder Hyundai se je dobesedno prilepil na cesto in ovinek vrhunsko odpeljal ter zmagoslavno pripeljal v cilj.