V gozdu smo našli majhno sovico, ki je bila poškodovana

Sprehajali smo se po gozdu in naenkrat kuža začne lajati na enem mestu. Takoj sem vedela, da nekaj vidi. Ko sem se približala, pa sem videla majhno sovico, ki je očitno padla iz gnezda. Seveda sem najprej pomislila, da jo moram pustiti, a nisem imela srca, ker sem se bala zanjo, da jo bo kdo poškodoval. Otroci so bili navdušeni, da smo našli sovo, kajti sove res skoraj nikoli nimaš priložnosti, da jo vidiš od blizu.

Ko smo jo prinesli domov, sem jo pazljivo pregledala, da sem videla, ali je mogoče poškodovana in nikjer ni bilo videti, da bi ji bilo kaj. Tako smo jo imeli v vrtni hišici, ker sem se odločila, da jo bomo hranili tako dolgo, da bo toliko zrasla, da bo poletela. To so res bili lepo dnevi. Imeli smo dosti dela z njo in uživali smo v tem. Najprej smo se mogli pozanimati, kako jo bomo hranili. Otroci so v deževnem dnevu nabirali deževnike, jaz pa sem kupovala zanjo meso.

Če smo ji hrano samo tako nastavili, nikoli ni nič pojedla, tako da smo jo hranili. Zelo lepo je jedla iz roke. Vsak dan je eden dobil priložnost, da jo je nahranil. Tako smo jo hranili kar nekaj časa, lahko rečem en mesec. Po enem mesecu pa se je že videlo, da bo poletela. Hkrati smo bili veseli zanjo, a tudi žalostni, ker smo vedeli, da ko jo bomo izpustili, je nikoli več ne bomo videli. Pa smo šli in jo odnesli na isto mesto, kjer smo jo našli. Tam smo jo dali na vejo enega drevesa in čakali, da je poletela. Zelo lepa izkušnja in te sovice se bomo vedno spominjali.…