Moj dedek je bil vedno tip človeka, ki se je zelo rad smejal in pogovarjal. Pogovori so bili praktično njegova najljubša “aktivnost”, oziroma tisti najljubši čas v dnevu, sploh kadar je kdo prišel na obisk in je lahko pogovor potekal v živo. A z leti sem začel opažati, da temu ni več tako. Začelo me je skrbeti, ker je vse slabše slišal. Seveda ga ni bilo mogoče prepričati, da bi šel na pregled. Vedno je imel kak izgovor: bodisi da ni časa bodisi da še ni tako hudo. V resnici pa smo vsi videli, da ima težave, saj je pogosto prosil, naj stvari ponovimo, ali pa je odgovarjal mimo teme.

Na koncu je postalo tako hudo, da se z njim po telefonu skoraj nismo več mogli pogovarjati. To je bilo res grozno, zato sem mu brez olepšav rekel, da rabi slušni aparat. To ga je sprva prestrašilo, saj ga je ob vsaki omembi pregleda, pa četudi je šlo le za slušni aparat, takoj zagrabila panika. Zdelo se mu je, da to pomeni, da je res že “star”, kar mu ni bilo všeč. Počasi smo ga prepričevali, da to ni nič takega in da mu lahko samo pomaga.

Potrebnega je bilo kar nekaj potrpežljivosti, vendar mi je na koncu le uspelo. Ko je dobil slušni aparat, se je vse spremenilo na bolje. Spet je lahko normalno sodeloval v pogovorih, ni več potreboval, da smo vse ponavljali, in tudi sam je postal veliko bolj sproščen. Najbolj pa me je razveselilo, da sta se vrnila njegov nasmeh in volja do druženja. Zdaj nas pogosto pokliče kar sam, kar prej ni bilo več mogoče. Takrat sem zares videl, kako velik vpliv ima lahko takšna naprava na kakovost življenja. Danes si sploh ne predstavljam več, kako bi bilo brez nje, saj je razlika res ogromna.