Kemoterapija je pustila hude posledice na mojem psihičnem zdravju
Nisem več mlad. Pri svojih 73 letih sem prestal že veliko in tudi kemoterapija je ena od teh stvari.
Pred pol leta sem začel zelo težko dihati. Ne vedno, ampak tako na trenutke. To je trajalo dober mesec, dokler me hčerka ni prisilila, da sem šel do zdravnika. Naredili so mi vse možne preiskave, hodil sem na različne preglede in kar slutil sem, da bo nekaj hudo narobe. Zdravnik me nato pokliče na pogovor in pove, da imam raka pljuč. Razloži, da je bolezen že tako napredovala, da operacija ni več mogoča, da pa bo kemoterapija mogoče še pomagala. Najprej sem se zelo prestrašil. Ko slišiš nekaj takega, tudi če slutiš, ne moreš biti pripravljen. Sicer nisem več mlad, pa vseeno, bi še živel nekaj let.
Zdravnik mi, da vse potrebne papirje, pove, da so sedaj papirji računalniško vneseni in da ne potrebujem s sabo nobenih posebnih dokumentov, razen zdravstvene izkaznice. Dobil sem datum za onkologijo in povedal mi je nekaj malega, kako kemoterapija izgleda in poteka. Zunaj me je čakala hčerka, ki je bila vidno sesuta, ko sem ji povedal.
Pol leta sem hodil na kemoterapijo. Izpadlo mi je še tisto malo las, kar sem jih imel. Najhuje pa je bilo počutje po končani terapiji. 3 dni po prejemu zdravil sem bil zelo slab. In to vsakih 14 dni. To se je poznalo tudi po koncu prejemanja zdravil na mojem psihičnem zdravju. Zdravnik pravi, da je kemoterapija delovala. Rakave celice so izginile in baje sem ozdravljen.
Vsako leto hodim na kontrolo. Sedaj mineva že četrto leto in zelo sem srečen, da še gledam to čudovito nebo. Vendar me spomin na tistega pol leta in počutje po prejemu zdravil, ne pusti ravnodušnega. Ta kemoterapija ni prav nič prijetna in upam, da se bolezen ne vrne. Ne vem, če bi se po 80 letu še odločil za tako vrsto zdravljenja.…